Moral bi se usesti na blatna tla,

da bi stopila name,

ko si nosila skorjo vsakdana.

Prebledel bi jaz, blatnik.

Moral bi nastaviti roko

in ujeti tvoj smehljaj

zame in za svet.

Umil bi se s smehom.

Moral bi postati letalo iz papirja,

ki bi pognalo najin mlin

mimo naslednje ograje

do veselih daljav in nazaj.

Posipal bi se z moko besed.

Moral bi prekopati večer

in pobožati grudo mesečine,

da bi lahko vzklile

in obrodile  mehke rože.

Tiste rože,

ki bi ti jih moral podariti vsako noč,

ko si gola premikala planete,

ko je bil mesečev kamen le kratek dih.

In vzdihi bi kraljevali.

Moral bi te pobožati po nosu,

po prstih, po kolenih

in ti zašepetati:

Kako rad sem kljun najinega napeva.

Moral bi.

Vesna Šare