Le okrvavljen list pod sivim trebuhom;
nikjer ni videti strelne rane. Naše oči
vonjajo beli vzdih snega med drevesi
in stopinje, ki izginjajo v gozd, v poltemo.
Gledamo v odprta usta, iščemo jezik za ostrimi,
pordelimi zobmi, a tam je le temen,
zaustavljen dih, in izraz na razmaknjenem,
režečem obrazu je kot izraz človeške jeze
ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo;
in oči, njegove oči so tuje in kristalno čiste,
lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok,
ko proti njim dvigamo mobilnike in slikamo,
kot da bi dvigali lastna slepa očesa, kot mrtveci,
gledajoči vedno nekam drugam;
potem segamo k sivi koži, k ostrim zobem,
k velikim šapam, k temnem jeziku, ker vemo,
da se lahko dotikamo le mrtve živali, ko veter
nosi apneni prah, ki ga nekdo posipa
po bližnji njivi, v naše mežikajoče oči;
polje je morje, polno belih valov.
Ponoči sanjamo o tem, da je v naših ustih
nek drug jezik in da z njim govorimo
čudovite, nerazložljivo lepe reči, ne da bi jih
razumeli, da je naš glas tih in rdeč
kot šum listja pod snegom, ko tam zunaj
že tuli nek drug volk z živim, toplim jezikom
v ogromno luno; v isto luno, ki smo jo gledali
kot otroci na črnem, bazaltnem nebu, ležeči na
mrzlih betonskih dvoriščih, kako se počasi spušča
s krhkimi morji na najbližje, najnižje vrhove.
urednica
Poslano:
23. 01. 2013 ob 22:22
Spremenjeno:
25. 01. 2013 ob 15:40
Zadane nas spoznanje, da smo tako tuji, da se lahko dotikamo le mrtve živali, a v pesmi se zgodi še več - z dotikom se del duše (jezik) preseli v našo podzavest, da bi spregovoril s čudovitimi (volčjimi) besedami. Ne more obrisati žalosti, ki veje iz pesmi. Rahločutne pesmi. Ta množinski pesniški subjekt pa tudi naredi, da je bralec sostorilec in sobivalec. Čestitke,
Ana
Poslano:
24. 01. 2013 ob 21:02
Spremenjeno:
25. 01. 2013 ob 15:40
Ana, presenetljivo, kako v pesmi vidiš stvari, ki jih niti sam ne morem razložit tako racionalno. Res dragocen komentar. Hvala.
lp, Franci
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Franci Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!