Tisoči spijo znotraj v panjih. Ob čebelnjak
je naslonjen zasnežen stol z nedotaknjenim snegom,

kot da bi kdo ravnokar vstal in odšel, nekdo brez telesa.
Zraven stoji visoka breza, na vrhu črno belih ritmov

je prazno gnezdo, v sivo kovinsko nebo načečkan
kosem prepletenih niti. Osupljivo mirno je, le neštete

stopinje drobnih bitij se množijo v snegu pod panji,
kot zapisi skrivnostnih mitov; glej - šli so do roba,

do velike gora kamna, do temnega prepada tvoje
stopinje, in obstali z odprtimi očmi v zametih

in divjem vetru ...Včasih tam spodaj, pod panjem,
najdeš trup čebele, suh in črn, ki suho pritrkava vetru;

z njim začudeno strmiš ven, v ogromno in prazno belo
ravnino, kamor kot ploski ognji sijejo slikovite podobe

s panjev; kdo so bili, ki niso hoteli skupnih sanj
trepetajočega, s krili mahajočega roja? Do katerega

roba so prišli, do katerega drevesa, na katerem je
prazno gnezdo? V daljavi se pod slepeče belim poljem

riše temen madež zemlje, kot da bo tam zrasla
velika plapolajoča roža; roža, ki je ni, roža, ki je?

A nič; le sedi na zasnežen stol, kot da si človek
brez telesa, s tistimi, ki so šli stran od skupnih prividov,

za vznemirjenje izginjajočih stopinj, za osuplost
z roba dežele, za prazna gnezda, v katera naletava

droben sneg in zapolnjuje vejico za vejico, vztrajno,
popolno, belo; za namišljeno rožo, ki pride kmalu

cela, z roba zime na začetek pomladi,
z osupljivo stvarnim vonjem.

Franci Novak