Otrok spi, eno roko ima dvignjeno, kot da hoče
nekaj prijeti, prsti se mu včasih premaknejo,
kot da jih premika neznana sila, obraz z odprtimi usti
in snežno belimi lici je obrnjen navzgor.
Skozi okno je videti obilje snega, ki je padal prejšnjega dne,
in mačje stopinje tiho vijugajo, sled za sledjo, čez nežne sipine.
Potem je že poletje in tu je velika reka. Otrok gleda
nešteta drobna bitja, ki plavajo v nizki vodi okoli njegovih nog,
med kamni in muljem, na rokah ima velike rdeče rokavčke,
pripravlja se, da bo zabredel globlje. V bližini je jez,
lahkotna, barvita, v soncu izgubljena človeška telesa
postavajo in posedajo na vročem betonu; še dalj od jezu,
na temno zelenih globinah, so oddaljeni čolni in nekateri
ljudje plavajo daleč v senci pod visokimi drevesi.
Čez jez gre močan, deroč tok, in ko se mu otrok približa,
vidi, kako nosi s sabo nešteta majhna bitja med spolzke
rjave mahove in velike črne kamne, kako se razblinja v penah
nad prodom, v manjše valove, in ko začne zlovešči,
sijajni tok vleči še njega, se otrok prestrašen umakne
nazaj, v nižjo vodo, med nižje kamne. Na nasprotnem bregu
se droben, kot led mrzel potoček izliva v reko, nekdo brodi
tam z visokim telesom med drevesi in spreminjajočimi
se odbleski in dviga roko; otrok mu pomaha nazaj, nato se skloni
in čofota in voda mu premika prste, kot da niso
del njegovega telesa; ko neki deček za njim nizko vrže
ploščat kamen v vodo, kamen odskakuje od gladine,
vodni krogi tiho rastejo eden za drugim ob prodnatih
sipinah kot mačje stopinje v snegu.
Poslano:
22. 01. 2013 ob 22:26
Spremenjeno:
22. 01. 2013 ob 22:28
Prekrasno ... še so nakopičili presežniki, ki so se porodili ob branju tvoje pesmi. Poklon in še enkrat poklon!
Lahko bi tako napisala pod vsako tvojo pesmijo, ki si jo objavil nocoj.
lp, ajda
Pridružujem se Ajdi. Veličastno.
In lepo, da si spet med nami.
Pozdrav
Andrejka
Navidez nezdružljivo poletje in zima, se kot verižica pripneta s ponavljanjem motiva spečega otroka in mačjimi stopinjami v snegu. Najprej me je naslov zmotil, a zimska je lahko tudi zaradi globokih tihih nevarnih tolmunov, ki sledijo odraslemu še iz otroštva. Spominov, ki se prebudijo v odraslem, ko mu otrok, ki se je pravi čas odmaknil nevarnosti, pomaha. Čestitke,
Ana
Hvala vsem. Ana, tvoj prvi vtis o naslovu je pravilen, ni najboljši in ga bom sčasoma spremenil. Čeprav se zdi, da daje pesmi eno drugo perspektivo, je bolj delovni naslov, ki je ostal, ker se nisem spomnil boljšega.
lp, Franci
Poslano:
25. 01. 2013 ob 15:42
Spremenjeno:
25. 01. 2013 ob 15:45
Moja napaka (ne morem zbrisati). Komentar ni bil namenjen pod to pesmijo.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Franci Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!