spomini

so se prhki kot lišaji

lepili name

ko sva se nazadnje pogovarjala

si bil že mrtev

težko bi bilo izmeriti dimenzije

koordinate so se izognile zapisu

okamenele obrvi so spominjale na gosenice

obliznil sem marmor

ki je bil slajši od hojevega medu

rezal sem vodoravnice/črtal navpičnice

obmirovano telo je zaničljivo molčalo

mesečina je zakrvavela

zgoščena bolečina je stiskala prsi

rad bi

da se razum razkroji

kot truplo žabe

na mravljišču

rad bi

da misli zagomazijo

kot razdražene mravlje

ko otrok zapiči šibo

v njihov dom

brezno