Konča poglavje prvo se -
lahko suhoparno je
morda začetek doživetja.
V knjigi bodo vzkliki radosti,veselja
ali tihi molk trpljenja,
naj poglavje eno ali sto,
ko knjigo preberejo jo zapro.

V knjigi ni konca
 čeprav  se zapre,
pa odložena na polico,
tiho bo čakala,
da si nekdo spet

bo vzel pravico,
na prsi pritisnit

vsaj njeno platnico.

Čez leta se spomin zbudi:
"Oh ta knjga še živi!"
V njo pokuka ,

ponovno jo zapelje,
ujame v vrtinec se

preživetih radosti ,veselja,
 vrtinec

skoraj neznosnega trpljenja.

Stokrat  prebere jo,
zmeraj bo nekaj v njej,
česar še ni odkrila,
ker se bala je,
 nikoli več ,

mogla ne bo

vzeti v roke peresa,

kličejo k sebi jo nebesa.

.

"Ni res," si reče,

vzame pero:

"Ne bom pustila praznih listov,

brez nadaljevanja,

saj so tukaj še otroci,

oni imajo pričakovanja."

Stisne v roki pero,

zazre se v modro nebo:

"Ne bo me še,

je vseeno življenje prelepo."

Sama si usodo bo skracala,

končala knjigo,

usodo si skrojila,

se z življenjem

samske ženske,mamice zadovoljila