V črno sem se zavila,

a tvoja bela polt me je vabila.

V meni je gorel plamen kresne noči,

solza moja ga je že zdavnaj pogasila.

Zgorel je z ognjem tvoj zločin,

in zadnja ura kazni v meni je odbila.

Ta dan sonce bilo je najvišje -

kakor na ivanje kresna vila,

bila sva vse bližje neba.

Pred godom Krstnika sva se ljubila,

na obraz ivanje rože sem posula,

v orlovo sva praprot se zavila,

 le najina bila je uvela.

Pesem spet poleti se bo vrnila,

in petje kresnic razlegalo se bo čez zemljo,

ne bo se več prekinila,

najina dvojina, ki gori. 

Anthos