tudi tam
med šipkove cvetove
položim najino tišino
potem vem
skozi nasmeh končnosti –
kjer se valujoče polje
ljubi z nebom –
preplavam v drug čas
med meglicami umrlih sonc
zagledam svojo pot
brez tebe
šipek -
varuh nasmehov -
še diši
jaz bi tudi preplaval! ampak ;
drugi čas - me že spet nekam postavi - v prvega tretjega, v glavnem nikamor še zmeraj samo zaveslaj nazaj do drugega, ki je udobno poleg ...
če pa preplavam
drug čas - ulala
:)), drug čas je res nekaj drugega ... To je bilo pa zdaj lepo narisano, Jure. Urejeno in hvala!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 08. 01. 2013 ob 21:28
- Prebrano 1873 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 290.12