Postaja brez vlakov stoji,

človek koraka mimo,

nič ga več ne skrbi.

V miru prepeva se pesem neba,

saj ni še konec vsega.

Peroni čakajo na sleherni korak,

poznali so včasih smeh in trepet,

upe, izgube, zamude in strah.

Tiri kot izgubljeni se gledajo v oči,

Neradi so sami,

neradi kot mi.

Težko je, a včasih se vrne nekoč,

morda jutri pride kot včerajšnji dan,

a z zamudo.

Vlaka ni…

Barby