
sedaj zimuješ
pod slepo pego zvezdnega pigmenta
sredi brloga
razpadlega prostorja
dokler ne presnoviš
zadnje kepe rjastega pomena
globoko iz želodca
pa se zgodaj na pomlad raztepeš
med ljudi
živali
ter vžgeš v sklenjene dlani vejevja
kakor
bolj pesknat čas
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!