Že hotel sem te, pesem, vso prekleti,
ki upeta si v kvartine in tercine;
a sla po tebi nikdar mi ne mine,
tvoj žar še vedno mojo dušo neti.
In ko spet hočem v ječo te zapreti,
privreš, kot hudournik dol s planine,
ti v mojo bit in tvoje naplavine
poganjkom novim dajo zeleneti.
Tihote ognji zopet zagorijo
in čari rim ponovno zažarijo,
kot biseri mladenkam krog vratu
in blagoglasnost v meni se razdirja,
kot na piščali v hribih spev pastirja,
ki svoji čredi piska brez sramu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: valjo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!