Avgusta se bom med požiralniki sprehajala

v oblekici z nečimrnim cvetličnim vzorcem.

V njej si me prva videla prav ti.

Čez hrapavo oskorjeno jezersko lobanjo,

zalito bolščanje očesnih votlin,

z glenom zadelane dihalne poti

in nad otrplimi ribami v požiralniku

teče peščeni lok časa z ograjo na vsaki strani.

Most vibrira v zadušljivih pljuskih vetra.

Še lovski pes ne more čez.

H kovinskemu ogrodju se privija košara z vedno živim cvetjem,

negnijoča kopija baročnih tihožitij.

Levo od flamsko žalobnega privijačenega kiča se širi distorzija v vzporednicah.

Objektivno hladen pogled drsi v dekorativno ozadje temotnega stržena.

Kolikokrat si stopala mimo simbolne nepravilnosti v ograji,

ne da bi slutila, da brezup ne pozna kategoričnega imperativa,

ne da bi si predstavljala objem dolgoprstih podvodnih tokov in rastja.

DUM SPIRO SPERO

bi zapisala v gramoz pred košaro,

pa mi v ledenem pišu dlani priraščajo

k pravilnim vzporednicam sosednje ograje.

Kako naj sploh naslovim še neposušeno jezersko tihožitje.

Van Utrecht ne reče nič,

Arellano, vrtnar naoljenih prstov,

s čopičem med zobmi,

pa komaj uspe iztisniti iz svoje španske tube:

Nada.

Avgusta se bom med požiralniki sprehajala

v oblekici z nečimrnim cvetličnim vzorcem.

V njej si me prva videla prav ti.

Jupiter! Silvana Orel Kos