Spuščene veke ulovijo

vonj po jelki med spomine.

Mehko položim lice na blazino,

ki je za zobno miško čuvala škrbine ...

 Keramične ovčke

okrušeno blejajo

nakodrane zloge prvih besed.

Razsute kocke 

se z grlenim smehom

plišasto zrcalijo 

v pogledu starega medveda.

Po tirih sopiha lokomotiva

s še pijanimi koraki,

vagončki prevažajo solze

potolčenih kolen.

Z ropotuljico prihodnosti

mi spokojno rožljaš

na utrujena ušesa,

z voščenko narišeš

na kuhinjsko steno 

upanje v popke 

nemega drevesa.

Še znaš z besedami upihniti

cvetove regratove lučke.

Ko pomežikne recikliran čas,

se z melanholično igrivostjo

spomin zakotali

tja v nedrja kristalne bučke...

platanas