pesem, pri kateri se že takoj na začetku vprašam, ali nam bo avtor skušal sugerirati, da duše (več ) ni, da obstaja samo v predmetih in "polosebkih", pa še to opredeljena kot določen volumen stisnjenega ali manj stisnjenega zraka ...

Pa nas potem preseneti in odpelje naprej, v razmišljanje o tem, kam je pravzaprav naša duša šla. Popelje nas v razmišljanje o (naši) Vsebini. Nam bo avtor nakazal, da smo ostali brez nje?

  ... če bi naredil to, bi bila pesem prezgodaj zaključena in nekako determinirana na pomanjkljiv način. Ampak ne, pusti nas v dvomu, v lastnih blokadah, v stanju, v katerem razmišljamo naprej in iščemo odgovor. Sami.

  Angažirana pesem, ki nas postavi v okolje trenutnega stanja duha družbe. In posameznika, ki se išče, še prej pa izgublja v njej. Najbolj pa udari zadnji verz , da nam nove (in stare dimenzije), preko katerih lahko pogled na pesem čisto spremenimo. Ali pa tudi ne. Po želji.

  Čestitke.

 LP Lidija