Opica se je previdno spustila z veje,

se postavila na zadnje noge

in se počasi vzravnala.

Zapustila je varno zavetje gozda

in se znašla

med osamljenim grmovjem

na travniku.

Izkopala si je luknjo

in vhod zadelala

z gostim trnjem.

V senci je bilo mraz

in kmalu se je naučila

zakuriti ogenj.

Vsake toliko

je v daljavi zaslišala

razposajeno dretje

svojih prednikov,

a se je namrdnila

in se ni več menila zanje.

Ker ni lezla po drevesih

in tekala naokoli,

so ji upadle mišice

in izmislila si je vrsto orodij,

s katerimi je posredno

ohranjala stik z okolico.

V topli jami

so ji odpadle odvečne dlake

in v deževnih jesenskih dneh

se je zavijala

v posebej ukrojena ogrinjala

iz listja in mahu.

Živela je

samotarsko življenje

daleč izven skupnosti

in sčasoma je pozabila

jezik, navade in obrede,

iz katerih je izhajala.

Nekega dne

so na obisk

prišli starši,

ona pa jih ni več spoznala

in v strahu

jih je potolkla z gorjačo.

Iz mame je skuhala golaž

in sešila copate,

očetova glava

pa kot trofeja

še zdaj začudeno

gleda iznad kamina.

jaka kramberger