Šel je …
khm začetek je v bistvu po Vladimirju Pavšiču
… popotnik skozi stari vek,
in ko je bil že dovolj daleč,
se je ozrl naokrog,
kjer je ležal stari vek:
vsepovsod,
kamor je seglo oko,
pesek in zemlja,
zemlja in pesek
v najrazličnejših oblikah,
ki so ob božji luči metale
gibljive sence skozi čas.
Popotnik je gledal vse to,
in ko je pomislil,
kaj že išče med zemljo in peskom,
sredi tujega sveta,
zunaj svojega srca,
ga je ogovorila Sfinga:

– Postoj, mladi popotnik!
Tvoj dih je vlažen,
dišiš po življenju.
Tvoja koža je ogorela,
ne bojiš se Sonca.
Tvoje mišice so utrjene,
ne bojiš se ognja.
Mladi popotnik, postoj!
Tvoje oči so sokolje,
tvoja brada vladarska,
glavo nosiš na vratu ibisa.
Imaš srce in ud moža,
trup bojevnika,
telo Sončevega sina.
Mladi popotnik,
nad tvojo prašno potjo
in potom strasti
bedi dih Mina.
O, srečen človek božji!
Postoj,
Sonce je visoko,
sence je malo,
postoj
in zaspi med mojimi šapami:
iz popotnika na dromedarju
te povzdignem
v faraona na prestolu sveta.
Namesto zlatega prstana
ti dam zlato kraljestvo tega
in ključ do onega sveta.
Postoj,
zaspi med mojimi šapami.

– Moja pot vodi mimo tebe,
moja pot vodi naprej.
Sanjal sem rožo,
rdečo, dehtečo in cvetočo,
kraljico rož,
puščavsko rožo.
Moja pot je dolga,
dolgi so vrtovi,
dolg je Nil.

– Dolga je tvoja pot.
Daljša od zelenih zaplat
pred mojim večnim pogledom.
Ne meri se v dalji,
ki jo premeri že trudni dromedar.
Menjavali se bodo božji sinovi,
menjavala ozvezdja, veki.
Zato postoj, mladi popotnik,
puščavske rože ne najdeš tu,
ne najdeš je ob Nilu.
Puščavska roža
je otrok časovnih puščav,
neulovljivih peščenih ur,
je bila in bo,
ti pa ostani tu,
kjer je tvoje mesto,
sredi zemlje in peska,
kjer se sipki pesek časa
nabira v mogočno piramido,
v tvojo, ki bo večja,
z višjim vrhom,
kot so te za mojim hrbtom.

– Moja pot vodi mimo tebe,
moja pot vodi naprej.
Sanjal sem rožo,
rdečo, dehtečo in cvetočo,
kraljico rož,
puščavsko rožo.
Moja pot je dolga,
grem naprej.
Kaj mi bodo štirje koti piramide,
udušim se med njimi!

– Pazi se, mladi popotnik,
pazi svoj jezik, svoj ud.
Previsoko sega tvoja drznost, tvoj pogum.
Moj rep zlahka seže okrog tvojega vratu,
sama udušim življenje v tebi.
Moj jezik je še daljši,
ovijem ti ga okrog uda
in uspavam tvojo samovoljo,
da postaneš ujetnik večnih sladkosti
med štirimi koti.

– Močne so te besede.

– Močan je moj jezik.

– Še močnejši je moj ud,
močnejši od repa in jezika,
ki ju vihtiš nadme.
Nič me ne ustavi,
nič me ne premami.
Sanjal sem rožo,
rdečo, dehtečo in cvetočo,
kraljico rož,
puščavsko rožo.
Moja pot je dolga,
moji udi so močni.
Nič me ne ustavi,
nič me ne premami.

– Še močnejši je tvoj duh.
Zato le pojdi, mladi popotnik,
res je dolga tvoja pot.
Išči puščavsko rožo.
A ne v Saharski puščavi:
obrni se!
Našel jo boš v ozkem grlu
peščene ure,
ko bo tvoja večerna senca
že daljša od moje.
Od veka do veka.
Išči peščeno rožo.
Njeni cvetni listi so krhki, sipki, suhi.
Blešči se od užaloščenega sna
na robu časovne puščave.
Prebudi njen popek s srčnim pogledom,
napoji njene korenine s slino,
obarvaj ji žile s krvjo,
oplodi veneče srce s semenom.
Zaustavi sipki tok peska
o ti zlomek papirusa mi zmanjkuj

Jupiter! Silvana Orel Kos