****

“Dedi dedi”

… zaman vpijem

v njegov zabuhli obraz,

ki ga vidim le občasno

med bliski, ki jih spremlja grmenje in  veter.

Kot simfonija kaosa  činelnih  kapelj,

te razbijajo po trhli opeki

štale  nad mano.

Otrpnil sem od straha.

Dedi smrči,

še grmenje ga ne preglasi.

Smrad  iz njegovih odrtih ust,

po gnilobi poznega  jabolčnika

ogabno občasno buta vame,

tudi  po rumu.

On mrtev pijan,

jaz od strahu.

To  je konec sveta, si miže ponavljam,

med presušenimi deskami

me biča luč z neba,

kot bi se nekdo s šalterjem igral;

prižigal, ugašal rumene  lise,

ki se raztreščijo po poležani slami in nama,

ob spremljavi grmenja kanonov.

Mama, mamica …

Krave panično norijo,

mukaje med seboj butajo z verigami,

 strašljivo peketaje s kopiti po betonu …

… kot bi sam hudič

imel fešto pod nama.

Kadar smo bili vsi na obisku,

za naju z dedijem

v hiši ni bilo  prostora.

aco ferenc