ko v nahrbtnik zberem
čudovite razgledne kamne
in zdravila iz vršičkov prepadnih gora
ko razprostrem pisane preproge
okrog prasketajočega kupa polen
in pomislim da je temeljni kamen stvarstva
položen ravno pod mojo ritjo
takrat se mi navadno zgodi nepričakovan
roj domorodnih obadov
sam bog ve da so evolvirali v bližnjem bajerju
in pozabim nahrbtnik
in stečem
in tečem
kot sam exodus izpod varnih planin
v šavje mestne idile
na hamburger
in skodelico Wittgensteina
Poslano:
23. 11. 2012 ob 19:01
Spremenjeno:
23. 11. 2012 ob 19:29
Kako diši
Se sprašujem, a sledi tej izjavi vprašaj ali klicaj ...
Kadar omeniš Wittgensteina, se mi prikaže njegov citat, ki mi je od zmeraj všeč: "o čemer ne moremo govoriti, moramo molčati". To je seveda le preblisk, ampak se mi zdi zanimivo, še posebej v tem obrnjenem kontekstu, ko je idila industrija stvari, beg pred njo pa dolgočasna zdravilnost zelišč in potohodstva. Tako sem jo prebrala danes. Si pa mislim, da bom vsakič naslednjič videla v njej kaj drugega / več. Take pesmi kot Idila so, da jih beremo znova in znova. Čestitke,
Ana
Me veseli Ana,
no jaz sem W. uporabil ker me spominja na neko pijačo :)
Zdaj pa grem na pico,
lp, Y
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Y
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!