Greš kdaj mimo ogledala z zaprtimi očmi?
V strahu pred odsevom, ki nazaj strmi?
Strmi z rumenimi očmi, okovanimi s solzami prezira.
Z ustnicami, ki vsekajo krvaveče rane in so se zato zavezale k molku.
Z odurnimi lasmi, ki so prepleteni v vozlih bolečine.
Z razparano kožo, ki zaman išče počitka.
In s posušenimi dlanmi, vrh katerih so kremplji,
ki so že dolgo tega iztrgali močno, vroče srce,
in ga vrgli predaleč, kjer trohni.
Mimo ogledala grem z zaprtimi očmi.
Lep pozdrav, Alionekana. Tole bi bila lahko obetavna pesem ... za zdaj je še neizdelana, ker uporabljaš v njej skoraj same klišeje (saj veš, kaj so to (??) - besedne zveze, ki so bile že mnogokrat uporabljene in je zato priporočljivo, da namesto njih najdemo kakšne svoje, sveže, nove, originalne). Šele takrat bo pesem dobila dodatno vrednost. KO boš ta strah, bolečino in gnus, ki bi rad pokukal iz pesmi in se nas dotaknil, upodobila na kakšen nov način, bo pesem dosegla svoj namen - narediti na bralca vtis. Klišeji pesem banalizirajo in ne jemljemo je več resno ... je že tako ...
Enkrat smo za hec na našem portalu odprli delavnico, v kateri smo klišeje karikirali ... v izgib temu, da bi jih kdaj v prihodnosti preveč uporabljali v svojih pesmih - kar se trenutno dogaja tebi)
Priporočam branje podčrtanih pesmi na našem portalu, tam so klišeji izjema .
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/43306/pesmi_iz_klisejev#.UKDCGK7P7lw
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Alionekana
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!