Dogovor je bil tak:

Dobiva se ob 8.35.

Kot vselej ob taki priložnosti.

Vsakič na drugem kraju,

a s prepoznavnim zgodbenim skeletom.

Tokrat na nabrežju zelene Ljubljanice.

Pri Šuštarskem.

Sonce

se lagodno vzpenja proti vrhu nevednih kazalcev,

ki se zatapljajo v pročelja ob bregu.

V še čisti obrazek na rdečem triciklu.

V koketno pripirajoče se oči ob kovinski ograji.

Pritečeš iz centra v tekaški obutvi,

jaz pritapkam mimo Križank v črnih čevljih za tango.

Naglo sezuješ copate in izvlečeš vezalki.

Vajeno spustim rdeče zvončasto krilo,

odpnem jermenčka na gležnjih

in čevlja živčno otresem,

čeprav je kombinacija z mojimi črnimi tekaškimi hlačkami

dovolj zanimiva, celo prikupna.

Ampak mi paše:

petke in tlakovci ...

Oba para čevljev postaviva s konicami

pred prag zelene Ljubljanice.

Vsak svojo vezalko z enim koncem priveževa

skozi luknjico v usnjenem pasu,

z drugim koncem vezalki poveževa v trden skupni vozel.

Preveriva, ti meni, jaz tebi,

ali sva dobro opasana.

Sva.

Ti držiš škatlico z vžigalico,

jaz svečo iz belega voska.

Primeva se za roke,

zajameva sapo

in skočiva v zeleno Ljubljanico.

Že preden kalež zdrsne mimo obraza,

poznavalsko ugotoviva,

da sva izbrala dober kraj.

Res dober kraj.

A verjetno bi bilo enako kjerkoli drugje.

Podvodna Ljubljana.

Šara.

Žara.

Šara.

Žara.

Kar najdeva, ni šara.

Vedela sva, kaj bova našla.

Na tvoji strani se v mulj vrašča star moški bicikel.

Iz prsnega koša obodov se odpira nekaj tenkih reber.

Na moji strani blato grabi vase prsni koš

človeškega telesa.

Ne trupla.

Telesa. Še vedno.

Namesto kože ga obdaja duh.

V medeničnem naročju se nekaj giblje.

Riba. Pod njo nekaj počiva.

Bitje. Prižgeš vžigalico.

Riba zbeži. Vžigalica se uvije.

V zavrto trebušno votlino namestim svečo.

S prsti se skupaj dotakneva belega stenja in sveča vzplameni.

Utekočinjeni vosek bo bitje zatopil v kalup.

Za poznejše rodove.

Na varnem bo,

na varnem pred rečnimi tokovi

in plenilci nagrobnih praznin.

Sicer pa sva prišla po bicikel.

Bicikel potrebujeva.

Ogrodje si obesiš čez ramo.

Na mestu bicikla opaziva še nekaj.

Sklonim se.

Zaprt star dežnik z razgaljenim skeletom.

Vzamem ga. Razumljivo.

Zajameva sapo.

Na nabrežju izpihava odvečni zrak.

Razveževa skupni vozel.

Preveriš, ali je bicikel vozen.

Je.

Preverim, ali se dežnik odpira.

Se.

Z nohti odstraniva alge z ogrodij.

Poveznem rdeče krilo čez šibje.

Kot ulito.

Na vrhu dežnika se odpira rebrasta lina za sonce,

proti robovom se uvija zaslon za senco,

na robovih se raztezajo konice za dež.

Sončnik,

                senčnik

                               in dežnik.

Troje v enem.

Z odprtim dežnikom prisedem na prečni drog.

Čevlji so čedalje manjši.

Težko ti je poganjati zarjavelo kolo,

krilo mi uhaja z dežnika.

Smešno je. Res smešno.

Na Mesarskem se ustaviva,

stresa naju od smeha.

Odstraniva vezalki.

S pasovoma pritrdiva kolo poleg ključavnic.

Stečeva v ribarnico.

Prodajalec nama vezalki naseka na šest delov.

Na kamniti stopnici pod arkadami

priveževa rob krila k posameznim šibam dežnika.

Zdaj bo držalo.

Bo, bo.

Greva na kavo?

Sediva za marmornato mizico ob zeleni Ljubljanici.

Jaz bom črno turško,

ti ledeno.

Z napitkom dobiš rumen papirnat sončnik.

Z njim si zastiraš oko pred soncem v lini mojega dežnika.

Se že spet smejeva.

S prstom zajamem tvojo smetano,

z dolgo žličko mi razgrebeš kavno goščo.

Pij!

Kar ti pij.

Na zapornicah se zaustavlja drobir.

Rumeni sončnik ti poveznem

čez izpraznjeni kozarec za ledeno kavo

in rečem:

Tako.

Mojo skodelico za turško kavo

obrneš na podstavek

in rečeš:

Tako naj bo.

Z notranjih sten se na novo dno izloča odvečna vsebina.

V skodelici se izrisuje usoda,

okrog roba raste črnkast kolobar.

Usodlina.

Ne da bi odmaknil pogled z mojih oči,

odstraniš rumeni sončnik z ustja kozarca

in mi podaš roko.

Cabeceo.

Ne da bi odmaknila pogled s tvojih oči,

odložim rdeči dežnik

in ti podam roko.

Medtem ko toneva v zelenilo,

obrnem skodelico.

Temna grenka sladkoba se naju polašča:

vsrkava naju.

Odpreva oči.

Držiš me v objemu tanga.

Ne bova potonila na dno kavnega mulja.

Iz sklenjenih dlani razpreva rumeni sončnik.

Najin dežnik je lahko balon.

Najin dežnik je lahko balon.

Najin dežnik je lahko balon.

Jupiter! Silvana Orel Kos