Oklepam se
Oklepam se
starinskega lesenega ročaja.
Tako je topel
in gladek od stoletne nošnje,
jaz pa premrla
v premočeni poznojesenski obleki
pod črnim dežnikom
zoglenelega neba.
Prek žlebasto odebeljenih robov,
vzdolž tenkih pajčevinastih niti
polzijo kaplje živega srebra.
Ročaj diši.
Diši po vlagi zapuščenih vegastih zidov
in v pišu škripajočih polken in omar.
V belkastem zakrčju druge dlani
stiskam ročaj potovalne torbe
iz že zdavnaj meni podarjene tapiserije
zamolklo zelenih globokih gozdov,
košut, jelenov, fazanov,
zlatih ptic na divjih jablanah
in lovcev na konjih
v praznični opravi,
s krsto na dvovpregi.
V torbi težko nosim vse,
kar potrebujem za tole potovanje.
Nič.
Na koncu jezika
preobračam jabolčno peško.
Peška, torba in ročaj
črnega dežnika s čipkasto tančico,
ki se svetlika v zvezdnem soju
sosednjih galaksij.
* * *
Težka ubežnost
se z robov ne poceja več.
Razbremenjeni pajčolani so se razpršili.
V daljavi se bliskoma utrinjajo slepeče luči.
Mogoče je prenehalo deževati.
Mogoče sem zaspala,
zastala v prostem padu
ali potujem z nesluteno hitrostjo.
Mogoče se mi je odprla torba.
Iz zevajočih ust
mi poganja razvejan ročaj
s krošnjo rumenečih plodov.
Poslano:
29. 10. 2012 ob 09:46
Spremenjeno:
29. 10. 2012 ob 23:04
Ko gremo na pravo pot, ni treba vzeti s sabo nič. Dobro pa je imeti s sabo torbo, ki je sama po sebi spomin in iz izkušenj. Formo, da bomo vanjo deli nove vtise, izkušnje in premagane skušnjave s poti. Zakaj, kot je nekoč tako pronicljivo zapisal Nejc Zaplotnik, važna je pot, ne cilj, (in kljub temu, (ali pa ravno zato) je ravno on na svoji poti dočakal svoj cilj. Ki čaka nas vse.)
Dobro je imeti s sabo tudi (črn) dežnik. (Kot sem v sosednjem komentarju zapisal je črna pomembna zaradi vseh barv, ki da jih nosi.)
Dobro je imeti tudi pečko na jeziku. In sploh ni nujno, da jo pregriznemo. Nekje ob poti, ko smo potrebni počitka, lahko postanemo in jo izpljunemo za kraj in ker ravno dežuje in jesen še ni preveč hladna, prav lahko, da bo vzkalila. In bo iz nje zraslo drevo.
Je treba še kaj dodati k tej pesmi?
Ne. Tudi zato ne, ker je dodala pesnica izvirni »epilog« za tremi zvezdicami, ki bi lahko bil pesem sam po sebi.
Res sem vesel takšnih presežkov na našem portalu, ki ga utrjujejo na slovenski literarni sceni. In da imam privilegij to brati tudi z namenom, da vam lahko priporočam.
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
29. 10. 2012 ob 17:38
Spremenjeno:
29. 10. 2012 ob 21:32
Zahvaljujem se izčrpen komentar.
Poslano:
29. 10. 2012 ob 22:37
Spremenjeno:
30. 10. 2012 ob 18:08
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
- 28. 10. 2012 ob 20:17
- Prebrano 1276 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 639.96
- Število ocen: 16