Samomor iz zasede za končanje moje bede,

da bo vsaj tišina gluha poteptala vse besede,

ki udarjajo na strune v mesečini polne lune.

Ponesreči in zastonj sem posrkala ta vonj.

Dihala sem zračne mase, ki prihranil si jih zase

in kalila ti tolmune v mesečini polne lune.

Ni več reči kaj na to, čas še dalje tekel bo.

Čas se sam ne spremeni, mešam jaz ga ali ti.

Vsak ga zase lahko skrune v mesečini polne lune.  

elenamaja