Že mesece najini telesi nihata v vetru nad prepadom, a dne, ko bo moj prijem želel popustiti, se bojim na smrt. Dovolj sile premoreš, da bi me utegnil zadržati, vendar moja dlan postaja vse bolj mrzla in spolzka, neodločna. Veš, ne bo mi treba zbirati poguma in skočiti, zatisnjenih vek bom padala z neznansko hitrostjo, v vnetem pričakovanju daljnega pristanka. Zopet se bom za nedoločen čas poslovila od sveta in se odela v lažno trnje. Tedaj bom odprla oči, se postavila na noge in ozrla po lastnem neobstoju sredi polja mačeh. Od prevare se mi bodo zašibila kolena in gnusnejša bom od rumenih rož. V obupu ozrla se bom v nebo in sprevidela tvoje naveličanje.

Ana Marija Garafol