V prazni topi noči,

polni dreka, drek smrdi,

po lokalih iščem družbo,

družba se mi ne pusti.

Divjina, pašnik, griči in doline,

vidim ovce, vidim prase,

težek krigl  nagnem vase,

folk se lepši malo zdi.

V tišini, vse v množini

vsak odmev lahko je glasen,

natakar krasen, pogled manj jasen,

spet sem se dobil, sem sam.

Na šank naslonjen, do grla napolnjen

v dežju se domov valim,

smeha polnih sanj trpim,

dokler iz sna ne prebudim se.

Glava prazna, misel blazna –

za večno izgubljena.

 Mladost porazna!

…v prazni topi noči,

polni dreka, drek smrdi.

Pokosilu