Čas nenadoma zastane, ujame me v visoko napetost prostora. Misel je neznatna, zato ostaja znotraj mene, a vsakomur je vidna, čeprav vsakdo izmed množice je izven dosega. V akvariju sredi tvojega sveta danes mineva sedemintrideseti dan mojega bivanja. Pokrajina je umetna in pusta, le majhni prodniki pod mojimi stopali se mi zares dopadejo, saj na njih ne čutim ostrih robov, le šibak tok kdovečigave zavesti. Skrivam se med plastičnim rastlinjem in tudi sama sem vse bolj živo zelena, kljub temu da me je vse manj. Le senca me izdaja med čakanjem, da se spomniš, da si pozabila natočiti vodo.

Ana Marija Garafol