Daj, pripoveduj mi še kdaj o jeseni, ljubiš jo z mojim pogledom. A tvoje oči so velike kavne skodelice, tiste babičine s čebulnim vzorcem, kobaltno modrim na beli podlagi porcelana. Želim si razbiti tvojo masko, da bi pod udarcem zažvenketala kakor tvoj smeh, in poljubiti črepinje, da mi oblizneš rano, bolj rdečo od odpadlega listja. In vendar vem, da utegneš zastrupiti mojo brezizhodnost.

Ana Marija Garafol