drsim po stezah
iz zlizanih belih kamenčkov

na zgoščenih žalostih kamnov
razlita čednost
mesečine

želim jo videti polno

ko hodi po zelenem in moja misel
ne hiti v besedo, širi se po višinah
in vdihuje znoj modrine

ne vem ali je zeleno ali modro
v tvojih očeh ali pa s teboj na rokah
spomini kot tkanja strel, ki se pomnijo,
živijo od žilic svetlobe pod kupolo zavesti

senca prehiteva trajanja
za en pedenj diha
duše, ki se peni skozi šepet

grlo je minljivo, hlipam
tako kot žalost

Jure Drljepan (JUR)