ODNOSNICE
Tebi zelena Venera
kradem krajce
in tebi zlato sonce
bakrene svetke.
Tebi platinast slap
smargdne vdihljaje
za ljubezni kradem.
I.
Sem dolge zime
prezračevala sonce,
ki je skozi medel velur
poplesavalo v moj vrbov grad.
Žalujka ni mogla plesati,
rodila je solze, povila je hlad.
II.
Vsako noč sem sanjala,
da bo tvoja melodija
uglasbila mojo pesem.
Moje solze pa so lile
z lilijami v pomlad.
Na pomlad uboge cvetice
krasile najin so hlad
III.
Še jutro bi se rada ovilo,
ljubimcem pomendralo lase,
poduhala kožo, zagrizla ustnice.
Iskaje v jutru toplo dlan,
mezinca se prebudita
v nov hladen dan
IV.
Domišljija uhaja
preko ptičjih vej.
A sprašujem se
kje spi ljubezen?
Tam, kjer jaz ne spim,
spi moja ljubezen.
Tam, kjer jaz ne spim,
je toplo.
V
Kot ptica sem spletla
si gnezdo.
Kot metulj ujela
se v past.
Kot lastovka v dalje
bi razširila krila,
kadar doma
veje hlad.
VI.
Kadar preorjemo
polja ljubezni
znamo utihniti
bolj kot dolga
bela zima,
kadar nemo odmeva
gaz, gaz skozi hlad.
Lepa!
Modrina, v II ti je ponagajala besedica pomlad :)
LP, ob potoku
se je izbrisalo ob premikanju, hvala... lpn
V tem ciklu nas prevzame Vesolje ljubezni: zrcaljenje v letnih časih in dnevih tedna (jih je zato 7)? Kot bi sledil reki, ki je od daleč vsa enaka, a ko prideš do bregov, opaziš nianse, so žalujke in lilije, ptice in metulji, vse obdano z barvo hrepenenja, čakanja, iskanja (gazi). Repeticije na nekaterih mestih poudarjajo romantično vzdušje. Morda bi pesmi morali brati posebej, z več pavzami, da bi si jih ogledali kot bregove in ne le kot reko, ki teče venerijanski tek ...
Lp, Ana
Hvala Ana,
za lepe besede in pozitivno kritiko. Pesem je napisana po teoriji t.i."večne pesmi", kjer so izpostavljena čustva, bridkost, trpljenje in večno podobje - belina, lilije, itd. So kitična pravila 5,7, 9. Ni mi uspela metrika, zato je ne morem imenovati večna pesem . LPN
Pozdravček,
mene pa zanima, kako je s spolom v teh verzih:
Še jutro bi se rada ovilo,
ljubimcem pomendralo lase,
poduhala kožo, zagrizla ustnice.
Imamo: radA, ovilO, pomendralO, poduhalA, zagrizlA.
Kdo je zdaj osebek? "Jaz", ž. pesniški subjekt, ali ono, jutro? To bi bilo dobro popraviti.
Lp,
Kerstin
Hvala Aleksandra, eno je juto, eno sem jaz... ampak sem očitno dala staro verzijo, še nepopravljeno in dobro je tvoje oko, upam, da se kmalu kaj vidimo.LPN
Pozdravljena, Modrina, ali ti popravimo takole:
Še jutro bi se rado ovilo,
ljubimcem pomendralo lase,
poduhalo kožo, zagrizlo ustnice.
Iskaje v jutru toplo dlan
mezinca se prebudita
v nov hladen dan.
Ali morda kako drugače (podčrtank namreč ne moreš več sama spreminjati)?
Lp, Ana
Poslano:
21. 09. 2012 ob 17:32
Spremenjeno:
21. 09. 2012 ob 18:27
Če popraviš tako, kot predlaga Ana, je potem tisto JUTRO v 4. verzu odveč, saj deluje čudno, da rečeš:
Še jutro bi se raje ovilo ...
Iskaje v jutru toplo dlan.
Tako da lahko mirno izpustiš --- Iskaje toplo dlan ...
Ana, ker je bilo na radiu objavljeno natančno kot si napisala, spremenite tako, kot si sama ugotovila redosledje.
Prišlo je do pomote, poslala sem napačno verzijo
Pesem je bila najprej napisana v prvi osebi, t.j.: Še zjutraj bi se rada zbudila, ljubimcem pomendrala lase... pa se mi je zdelo jutro bolj poetično.
Sorry za štalo. LPN
Čeprav je tudi Aleksandrin predlog dober, lahko tisto 2. jutro res izpustiš.
Morda pa bi bila najbolj pametna pot za rešitev tale:
prosim, če mi pravo in najbolj svežo verzijo pesmi pošlješ na moj e-mail in bom prenesla to verzijo. Kaj meniš?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modrina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!