S tihim utripanjem

se razlijem med žuborenje množice

Tukaj sem,

SEDEŽ OB MENI je prazen

Iščem se,

vedno bolj se izgubljam

med zvoki

in naslikanimi prostori,

iz katerih je svetloba ušla

Odpiram zastore,

odločen,

da ne bodo potonili

v molovske hodnike

Mogočni valovi barve pljuskajo

po razbrazdanih stenah,

da odkruški pečejo v oči

Sedež zadiha,

začutim ostrino vrtinca,

ki odmakne pogled

od bolečine, nasute po parketu

Takrat zablešči,

kot preblisk šine skozi misli

melodija nakopičenih besed,

izrečenih z barvo usodnosti

Nobena mehkost,

nobena skladnost več

ne zakrije lukenj,

ki zevajo skozi platnene prostore,

pisk se širi skoznje

in razjeda barve življenja,

cedijo se po strunah, kot solze

In močijo dneve,

naslikane z odtenki tisočih violin

Tesnoba,

ki želi plesneti v bolečino,

se s tihim šumom širi po tleh

Reže prostore,

nit za nitjo popuščajo platna,

zvoki se trgajo

in izginjajo

v odsotnosti svetlobe

Potem opazim,

da sedež ob meni

zaseda tujka

Milan Novak