Iz gmote mesa izoblikoval si žensko.

Si gnetel in gnetel... do popka.

Od popka... duhal si cvet.

Oči so prehitele obljube.

Besede so obmiravale na madežih izdiha.

In ustnice,

ustnice so bile zatečene od poljubov.

Zategnil  si mrežo,

mrežo belih tančic.

Steklena mesta zamenjam nazaj.

Nazaj za prve poljube.

Nazaj v brezžepni smehljaj.

Je  Drava okvirila zardelo obličje.

So smreke obrisale kolesja vročic.

Iz gmote mesa - ponovno ustvaril si žensko.

A danes, danes leta  kasneje,

stojiš tu kot oče.

Oče otroka, ki nisem ti jaz ga rodila.

In jaz oklicana mati otroku,

ki ne kliče tebe, tebe za očeta.

Že sva bliže počitku črni zemlji,

kot gibanju vrtenja teles do prihajanj.

A gnetel si do popka.

Radirke nimam, ki bi zradirala prepletanja.

In plug,

plug zarila sem si štiri cela pet centimetov

globoko v uho.

Še zdaleč ni bolelo,

kot  bolelo je prvo, drugo, stotero

razbeljeno slovo.

In solze,

solze udirajo izza strug.

In mah se ugreza za počitek,

večnega sprehoda iskalcev.

modrina