Srce v vati
Na stolu sedi premalo mene
in gleda skozi okno.
Pogled se izgublja
v neštetih migotavih lističih.
Glava je težka in strmi.
Ni sonca,
ni čričkov,
in ni poletnih šumov
od boga pozabljene pokrajine.
Zgodbe se odvijajo
v počasnih posnetkih
in ura na steni
se ne zmeni za rahločutne opazovalce.
Oblaki potujejo,
veter raznaša
semena in trose.
Za oknonom se zdi,
da je vsak namig zaman.
Sterilnost hrani
razmočeno srce v vati.
Zelo izčrpne, močne metafore, zlasti uvodna dva in zaključni štirje verzi. Bi se pa dala pesem še prečistiti. Tisto s težko, strmečo glavo, npr., je odveč, ker že prej ponazoriš odsotnost in izgubljen pogled. Tale del (od Pogled ... do ... pokrajine) bi se recimo dal skrčiti (za večji učinek) v:
Pogled se izgublja
v pozabljeni pokrajini.
Oknonom je verjetno oknom? :)
Lep pesniški pozdrav,
Kerstin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gasperrr
- 10. 09. 2012 ob 23:34
- Prebrano 630 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 205.6
- Število ocen: 5