Vertigo, drobni poprav(č)ki:

 ničesar ne vem o tem, ne poznam
trenutka ko noč objame zaspano sonce
da bi ga skrilo v svoj prednji žep
(pa ... tukaj se "pa" sliši nenavadno) iz vsakega kota naslednje ure
 priteče črnilo, in zatisne oči in klešči utrip

vem, o pa še kako dobro vem, (ko?)kdaj(zaradi pike na koncu te povedi je bolj logično)
zarje zanihajo moje (ovenele) uvele besede
v zibelki iz črnega marmorja. takrat
me gledajo z očmi umrlih, vseh
ki niso znali zaspati
in vse krste sveta obmolknejo, in potem
vesolje odmeva z grobnim molkom
zazveni z glasbo zaspalih, tistih
ki še vedo kako preteklost diši po tišini 

Lp, lidija

Najlepša hvala, Lidija, za odziv.

Še Marko me je opozoril na napake in sem res obema hvaležna za pozornost.

Seveda, bom upoštevala nasvete.

Lp

Vertigo