zaželim si,

da bi nocoj 

nekdo namesto naju odložil pokoj.

da bi slišal žalostinko debel in vzdihe ptic, ki ponoči

premetavajo hrbtenična vretenca kot jagode rožnega venca

na plesu okostnjakov, kjer skozi skelete prepih brije

in se krvav pekel čez obzorje vije

jaz pa se slačim.

drsi kitajska svila, skrb in obup kimona.

vzamem čaj, ujeta sem v parno zavetje.

po stegnu se spuščajo metulji in cvetje,

počasi brstim ob bradi, rdeči

in mižim,

da pred prasketanjem rešim fosforne glave.

premikam se. potapljam se v tvoje modre globočave.

Marko Skok - Mezopotamsky