Črno na belem
črn hleb
zaskorjena pena klasja
med tuneli potoki
in če približam
na površju Grand canyon
in Meteora s klobučki vrh kamnov
tvoj rdeč in moj bel
in blebetave
ulice nekega Pariza
tista smešna rastlina
ki sva jo poljubljala vrh Amsterdama
in do kosti škripajoča pot prek Tverskaje
blodnjaki starih telefonskih central
ki s šklepetajočimi zobmi požirajo šahovske partije
in škrebljanje moje tipkovnice
na vrvici sušeči se rublji na sosednjem balkonu
motijo spanec
med rebri krožijo ujede
poletja potijo solze in zime točijo sneg
med hodniki stene zadržujejo sapo
nekdo je puščal za seboj kovance
za pet centov
ko je iskal izhod iz črnega klasja
sledeč spominu na prihodnost
se je izmuznil kakor ščepec soli
med luknjice rezine
črnega hleba
pesem, nabita s spomini, ki se do nas prebijajo preko prikazanih fotografij, črn hleb pa kot sidrišče, postavljeno na začetek in konec pesmi zato, da se nam ne izmuzne kar je vmes - nostalgija pesniškega subjekta za minulimi izseki trenutkov neke dvojine in hkrati slutnja zaključka, ki sledi prihodnjim spominom, ker so tu zato, da je lahko nastala ta pesem.
Lepo.
LP, Lidija
ps: škrat
"ko je iskal izhod iz črnega klasja
sledeč spominu na prihodnost"
ali
"ko je iskal izhod iz črnega klasja
zasledujoč spomin na prihodnost"
U, hvala Lidija,
vsekakor pa popravim še škrata. Na boljše čase !
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Y
- 06. 08. 2012 ob 18:53
- Prebrano 1059 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 626.69