Ni veter to zatrepetal, ni piš
zavzdihnil zdajci skozi oljčni vrt?
Ne, ni, to bil je Bog - potrt na smrt,
to je bil človek - obsojen na križ!

Z obrazom k tlom zacvilil je kot miš,
ko se ujame v past; ves bled in trd
od groze, s kremplji zaritimi v prst
leži in moli: Oče, kot želiš,

tako naj se zgodi, a če se sme,
naj zdaj ta kelih mimo mene gre...
A oče ni prihranil mu gorja,

le angela poslal je v oljčni gaj;
z njim je bedel, dokler ni zvezd sijaj
zbledel in je drhal pridrla tja.

Matej Krevs