(re bene cognita)

enkrat se bo zgodilo

takrat ko sonce ne bo več naše

v ognjemetu barv

se bo razpočilo verovanje

na vse tisto kar se je imelo za sveto

se preprosto spoznalo in se bo prepoznalo

v ogledalu prvega obraza ki je

solzil in oblagal vsemir z bolečino

takrat se bo s spominjanjem začela

sezona zvezdnega deževja

in se bodo delile nebeške vrtnice

v kolažih razpršenih sanj

pozabljena enonogi 

kositrni vojak in razkuštrana

lutka v beli krep oblekici 

kot odloženi podobi samoprevare

kruh in sol pripravljena za odhod 

v naročje vsemirja se mogoče ujame

obsojena nedolžnost

in bo čisto malo zabolela

prva laž v pršavici

kot poslednja senca

umita v tišini odmeva

(rebus sic stantibus)