Kad ruže od neba otpadnu
(re bene cognita)
jednom će se dogoditi
sunce kad više ne bude naše
u vatrometu boja
rasprsnut će se vjerovanje
u sve ono sveto što se imalo
upoznalo se naprosto i spoznat će se
ogledalom prvog lica što je
suzilo svemir oblaganjem boli
tada će sjećanjem započeti
sezona zvjezdanih kiša
i dijelit će se ruže od neba
kolažima rasipanja snova
na jednoj nozi zaboravljeni
kositreni vojnik i raščupana
lutka u bijeloj krep haljinici
kao odložene slike samoobmane
kruh i so pripremljeni za odlazak
svemiru u krilo možda past će
osuđena nevinost
i zaboljeti će sasvim malo
prva laž u izmaglici
kao poslijednja sjena
tišinom jeke okupana
(rebus sic stantibus)
Stvari, ki obstajajo, so tako drugačne od našega videnja in celo razpoloženja in življenjskega obdobja... Zanimivo, prva (in druga) kitica pesmi se bereta kot napoved konca vesolja, obloženega z bolečino in obeta nekakšno apokaliptično moralko. Ki pa se izjemno dobro izteče (izvleče) s prispodobo iz svetovno znane pravljične klasike, kot prilike o neznosni bolečini in samoprevari ... ki z učinkom metuljevih kril in v takih množinah, kot se to dogaja v človeški naravi in zgodovini, z lahkoto uniči celo osončje, če ne vsesolje ... Čestitke!
Lp, Ana
Hvala Ana, od srca na ovom istinski prelijepom komentaru
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Danja Đokić
- 01. 07. 2012 ob 12:48
- Prebrano 896 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 259.03
- Število ocen: 8