Po hitri pomladi, 

po tisočkrat spremenjeni zeleni, 

nihče ne postoji za trenutek 

v tej živahnosti barv, 

radiji z vedno novo melodijo 

budijo k življenju.

Po prejšnji hitri minljivosti dneva, 

se sedaj ta le počasi plazi z vročo sapo. 

Sleherna minuta traja uro. 

Pesem se piše celo večnost. 

Številni obiski so upadli na minimum, 

da preskušajo našo potrpežljivost. 

Vse, kar je bilo, ne velja več. 

Iluzija pomladi z barvami tulipanov - 

minljiv trenutek, 

zavržena izmišljotina, 

ki je ni več.

Pomladne debate so nas preraščale. Do poletja. 

Ena žalost odhaja 

skupaj z brezmadežnimi marjetkami. 

Druga prihaja. S poletjem. 

Nič ni kot je bilo. 

Poletje je zamenjalo pomlad.

Nočne pogovore polne 

dekliških sanj 

je odplaknila poletna nevihta, 

zrna toče so mi uničila zatočišče. 

Požgala z ledom. 

Zdaj domačija ni več moj dom. 

Vroče poletne solze nam z osuplih obrazov 

odnašajo čarobne trenutke.

Vedno prekratke, a uspavane in naše. 

Prihaja poletje. 

Žgoče in počasno. 

Vse je tako drugače. 

Prazne sobe brez duše, hladnotuje postelje 

brez znanih ljubih vonjev "domačije".

Marko Skok - Mezopotamsky