Ničesar ti nisem mogel reči

Tako mimogrede in na hitro.

Ni me bilo tu, ko sva se srečala.

Ne boš mi verjela!

Že dneve vem, da te bom srečal po naključju.

In nekako te že dneve vidim na vsakem vogalu.

Nekako - Tukaj si! in zato te ne morem več pričakovati.

Toda ne skrbi.

Ponovno boš prišla.

Vseeno je ali se jeziš name ali ne.

V sebi bom zatrl tvojo jezo.

Ali pa tudi ne.

Rad sem imel tvojo skrivenčeno ustnico, ko si se kujala.

Zdaj pa oprosti. Hitim! Saj veš: žena, otroci

In vse kar spada zraven.

Prosim te, naslednjič zvoni malce dlje.

Občasno se oglasijo Asirci,

Najbrž si že slišala, da so se vrnili.

Odprl bi jim,

Saj se ničesar več ne bojim.

Razen mogoče tega, da te v množici ne prepoznam.

Odprl bi jim, a vem da ždi za njimi

Sedem tisoč otroških pogledov,

Ki so pred sedem tisoč leti pobegnili

S sedem tisoč pari otroških oči

Z žrtvenika nekemu bogu neke vojne.

In vem, da bi v njih prepoznal katerega izmed najinih dečkov,

Katero izmed najinih deklic.

Bolje bo, da ne odpiram,

Pravijo, da Asirce vidijo le mrtvi.

Zato naslednjič zvoni malce dlje.

Če bi se ponovno pripetilo, da odprem in te ne prepoznam ...

Nič ...

Nič ne skrbi.

Ni me bilo tu!

Vrnila se boš po kosilu,

Ko bodo otroci v šoli.