Sedim v temni sobi.

Sobi z nepravilnimi robi.

Sredi sobe črna  krsta.

Pred vrati dolga vrsta.

Kje sedaj sem pristal.

Začudeno okoli sem gledal.

Ljudje še vedno tv vrsti stojijo.

Solze na lica jim hitijo.

Pokrov krste zdaj odpro.

Meni se stemni nebo.

Pogledam notri kdo leži.

To sem jaz z zaprtimi očmi

Moj pogreb je.

Postal sem duša,

ki ne ve

naj v nebesa ali pekel gre…

Adriano Trnovšek