O čem razmišljam, ko govorim o teku? ;) Murakamijeve knjige, katere naslov parafraziram, sicer nisem prebrala. Poznam pa njen naslov in se mi je asociativno utrnil ob tej sonetni, oblikovno izpiljeni pri/-izpovedi, ki prehaja iz ekspresivnosti v impresivnost, iz zunanjega v notranjost, skozi (tek) vrstice. Iz skoraj "tehničnega" orisa (orisa, ne opisa!) jutra, skozi katero teče tekač, v tercinah dokončno prestopi v mehkost lirike, samorefleksijo, ki je podana s sprejemajočo otožnostjo, s pogledom naprej, ki pa kaže subjektovo izolacijo (morda tudi od samega sebe). Izvrstne prispodobe (reka, ki v ednine vdih se bo razlila idr.), neologizem (praznožive), svežina, izvirnost.

Kaj naj rečem, razen: 50 pik.

"Sanjam, da i ja budem POPOLN".

Lp, Maki

:)))

 hvala obema.

no

comment!