Odvijaš mi misli s telesa,

svojo popolnost dodajaš v poletje

in me puščaš golo

na obronkih sveta.

Rahlo se me dotika

praznina onostranstva

a nikakor ne zmorem

koraka vanj.

Drsim s kapljicami potu,

navzdol.

Že naslednji hip je

(pre)hladno pod

pernatim okriljem.

Drgeta duša,

enoletnica,

potisnjena

v zapuščeno školjko,

kjer se vse obrabljene

besede pomešajo

z besnenjem misli.

Na licih lesketanje,

poigravajočega sonca,

kjer se prepozna

nasmešek angela.

Govori o pekočih

preživetih sanjah

a se vse bolj zdi,

da se glasno krohota.

Novim mehkobam oblakov,

hladnim dlanem

in suhim poljubom.

Stopicanju med razpokami.

Usodi, zahajajoči v rdečem.

Strahovom, ki nikdar ne zaspijo.

Sandra Kocijančič