Vedela sem, da se bo zgodilo…nekoč…

Ta nekoč je bil danes,

V spokojnem deževnem dnevu,

Ki zjutraj ni obetal prav ničesar…

O, kako se igraš z mano, življenje…

Boleče znan obraz, izdajalska rdečica,

Vse je teklo … tako čudno mirno,

Kot da je to vse, kar je in bo…

Nekaj besed, kratek stisk roke,

Zelo običajno bežno srečanje z znancem…

Nisem te gledala, pa vendar sem te čutila,

Ujeta v nežno pajčevino najine vezi,

Spleteno iz čutnih nitk spominov,

v kitice sanjskih trenutkov

Videnih skozi prizmo oddaljene preteklosti

Tudi tebi se je zgodilo,

Videla sem,

kako s sklonjeno glavo skrivaš vsa izdajalska čustva,

ki bi lahko porušila tanko masko miru na tvojem obrazu.

Ah ne, ni se tako končalo…

V tistem deževnem večeru si me objel, toplo in nežno kot nekoč,

molčala sva, tako odveč bi bilo govoriti…

dotik srca s srcem…

kot privid lučke v temi

izgubljene kresničke sredi kalnega močvirja

Nekaj lepega se me je dotaknilo,

Misel, spomin, zlata nitka preteklosti?

Nekaj tihega, kot hrepenenje,

mehkega kot puhast oblaček,

toplega kot žarek sanj…

Je možno ujeti trenutek, spomin?

Ga lahko kot metulja pripnem v svojo zbirko skupaj s solzami in smehom?

Naj bo ta najin deževni večer zadnji,

Kot epilog neke stare pravljice,

Nočem, da besede naslednjega srečanja pokvarijo mojega metulja…

veneramars