Adijo, akropola!
pivski trebuh imaš, hektor, in kozo
v jetrih: poljubi akropolo v slovo!
peloponez nama je dobro del, vsa
siva sva se vrnila v hišo strahu.
zdaj boš zaspal v hmelju, z rumenimi
očmi in vreščečo muho v zatilju: bog,
ki je uril suličarje, dremal med begom
in sanjal o brezhibni politični ureditvi.
tvoji sinhronizirani rokopisi so nečitljivi!
tako pravijo vestalke. tvoj molk, zavit v
papir, je le izgovor za temeljno razliko, s
katero svoje verze preoblačiš v srhljive,
poneumljajoče slike. bo kdo oplel tvoje
spominčice, ko te bom iz svojega čolna
s kamni na nogah vrgel v piranski zaliv?
bodo o tvojih mogočnih knjigah napisane
opombe, da si morda želel s ptičjim srcem
v besede vtkati svoje bolno sprenevedanje?
Še vedno tu zlahka naletim/najdem besede najljubšega avtorja- oblika njegovega imena ni toliko pomembna tistemu (tudi meni), ki je pristaš originala..
seveda je, zato prija 
aha, ok. me veseli. 
urednica
Poslano:
17. 06. 2012 ob 00:45
Spremenjeno:
17. 06. 2012 ob 00:46
Zanimiv (notranji) dialog. V maniri odbitih preskokov, besednih asociacij, referenčnih imen, a kljub temu zdrži in je konsistentna. In kot bralec se zamislim nad minulostjo ... in tem, na koliko nepreštevnih načinov buta v korteks ;-)
Lp, Ana
buta, buta! 
hvala, ana, za dober komentar.
lp,
dani
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 16. 06. 2012 ob 07:56
- Prebrano 988 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 170.93
- Število ocen: 7