Neprestano mislim na starega gospoda

ki je pred Namo igral na violino

zvenelo je kot učna ura z učiteljem

začetni koraki, glasbena abeceda (mogoče se je le ogreval)

jaz o tem ne vem ničesar

tudi v resno pozo se je postavil 

da bi nam pričaral posebnost trenutka

svečanost glasbe

imel je belo srajco in temno kravato

kot da bi bil v dvorani Lisinskega

a vsi so le šli hiteli drveli mimo

se izmenjavali kakor televizijski stampedo oglasov

pred tem skoncentriranim pogledom.

Gospod je bil visok in ponosen kot 

Ujevićevi topoli

bil je tako vkoreninjen v pločnik v mesto v ljudi

(ko se mu je med vejevje zatikala popoldanska sapa)

v to Namo ki mu je varovala hrbet

in nudila prijeten hlad.

Ne morem si oprostiti tega, da sem hitela

hitro lizala sladoled (še celo to, kje je užitek?)

in ga mimogrede na hitro pogledala

površno malomarno skorajda brezobzirno

sedaj se mi zdi kot da sem ga povozila s črnim tajkunskim džipom

čeprav imam rada poulične glasbenike in se vedno ustavim

jih poslušam in če je le mogoče pokramljam z njimi

ter pustim nekaj drobiža.

Ne vem kaj mi je bilo takrat, kaj me je pičilo

in zato neprestano mislim na starega gospoda

poskušam vrniti vse izgubljene zvoke

melodijo ki se je vzpenjala k meni

da bi me objela

a tega nisem doumela

poskušam vrniti celovitost slike in trenutka

vse barve razmerja in proporce 

obraz gospoda obrnjenega proti meni

njegove oči da bi se lahko zagledala vanje in

tiho rekla oprostite.

Obljubila sem si

 ne bom več hitela.

Marko Skok - Mezopotamsky