Babica je sedela za mizo sredi kamre,
nekaj je brez misli samogibno pletla.
Dedi je prenajeden
in jabolčnika prenapit dremal,
z napol odprtimi očmi, naslonjen na roko...
Opazoval sem ju zdolgočaseno, sedeč na nizkem
razmajanem stolu, v kotu ob krušni peči.
Izba je bila nizka in zakajena,
po kotih se je drenjalo par kosov
črvivega pohištva,
po stenah so visele obrabljene posode
od pridnih rok babice,
ki so močno drgnile zapražnine
s peščenim praškom.
V enem kotu je na mizi,
na kateri je babica zmesila
tisoče hrustljavih hlebcev,
ležal, da ni pasal tja,
velik list papirja ob črnilniku s peresom.
Meni je še posebej padel v oči,
lep, skoraj nov temno sivi klobuk,
ki zagotovo nikoli ni videl dežja in znoja.
Dedi je namenjen v Vas po nakupe,
mi je bilo jasno
in kar nisem mogel
ustaviti kipenje slin v ustih,
ob že boleči misli,
da mi bo prinesel
sladko barvno palčko,
ki jo bom lahko vso popoldne,
do večera lizal.
Nisem kazal notranje bitke,
silni napor,
da ga nisem preganjal,
kajti, to je smel samo on.
Obe današnji sta mi všeč:)
Rada imam take napol prozne zapise z dobro vsebino:)
Lp, Lea
Poslano:
01. 06. 2012 ob 19:13
Spremenjeno:
01. 06. 2012 ob 22:09
Hvala lea, so resnične po spominu.
lp
ac
Ja, sem začutila:)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: aco ferenc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!