Križem rok je zahajal med polja,

kot zaljubjenec je pasel oči na posevkih,

počepnil in zajel pest masne prsti

in jo z naslado drobil,

dokler se mu ni iztočila med prsti.

Zažarel je od sreče, če ni bila ne presuha

in ne prevlažna.

Vonjal je roke in kruh v njih, ki se je obetal.

Pogosto je po kosilu, skozi sobno okno  opazoval

in sprehajal poglede po neskončnih ravnicah

zlato rumeno porasle nabrekline  bilk,

ki so se razpenjale pod obokom neba.

Preproga žitaric,

skoraj enakih odtenkov  je božala dedkovo oko

navajeno enoličja  skoraj enotnih barv.

Kot mornar je pogosto  ljubeče opazoval svoje

neskončno  morje klasja in se

spogledoval z zločestim  vetrom,

ki mu je nakodral polja v blagem valovanju

in kopičil hudourne oblake.

Videl sem ga,

kakor  ribiča, ki je se s  skalne pečine

zazre v morje, kadar  mu neurje streže

po vsakdanjem kruhu.

Gledal sem ga,

ko je jezavo gledal oblake,

ki so kot svinčeni prt legli na njegovo.

Motril je bliske med treskom in gromom

in trepetal pred vodno trombo,

ki mu lahko v zverinskem naskoku

upostoši posevke v široko brazdo

poteptanega, strto scefrnega žita.

Če se je na njegovem prizaneslo,

je sicer sosedovo nesrečo objokaval,

a v srcu je plesala radost.

Po prestanem neurju

je rad ob mizi ponavljal;

..."Če ne bo presuho poletje,

bo kruha za vse in še več"

Pozno proti jutru

me zbudi žuborenje v posodi z vodo,

ki leži v kotu ob omari,

da se lahko dedi  odtoči

in istočasno mu nekaj steče po grlu.

Oglasi se babica;

..."Spet piješ"

in njegov osorni;

... "Spi stara."

aco ferenc