Skupaj greva po poti makovih polj.
V bose noge me grizejo kamni,
a mi je všeč.
Sonce sije in smehljava se.
Nebo je modro in obzorje daleč pred nama.
Nosiš čevlje. Trdne, velike, črne.
Tebe ne boli.
In počasi se nehaš smehljati.
Sonce ne sije več prijetno,
ampak srka mojo moč,
utrujen sem.
Kmalu pade mrak
In želim si počitka v zavetju
obcestnih dreves.
Ti pa ne obstaneš ob meni,
ker imaš črne trde čevlje,
ki jim najina pot ni prišla do živega.
Tekoča pripoved, ki neprisiljeno postavlja pred nas jasno zgodbo, katere detajle si smemo samo predstavljati. Črni čevlji kot simbol prednosti in premoči so zanimiva metafora, ki pritegne in vleče v vprašanje, kaj je bolje, imeti te čevlje ali ne, ali jih sopotniku pustiti, sezuti?
No vem, zgodba je intimistična, zato še toliko boljša, ker pred nas odstira pomembna vprašanja, o teh vsak sam ...
Lp, lidija
Poslano:
25. 05. 2012 ob 20:17
Spremenjeno:
25. 05. 2012 ob 20:18
Ja, pesem pa je prišla do živega.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gasperrr
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!