Ona sanja

včasih izbruhne

nekaj hladnega

podobnega odnosu

nemirne lave

 

poplavi telo

skrči površino kože

 

včasih najbolj zaskeli v jedru

tam kjer je sredica mehka

kjer se brbota in meša

včasih predre himen

in se razpoči kot v otroku

ki ve ne da je svet lahko

ne nedolžen

 

včasih se kot obraz starega človeka

zavije v krsto in obleži

v čakanju na novo življenje

https://www.pesem.si/serigala

Andrejka

Poslano:
25. 05. 2012 ob 09:42

Krasna pesem, Tea. Le s prispodobo 'nekaj podobno hladnega odnosu nemirne lave' me ne prepričaš, ker lava ne vzbuja hladu v meni.  Pa še škratka ...'v otroku, ki ve ne ...' popravi.

Lep dan ti želim

A

Zastavica

Poslano:
25. 05. 2012 ob 10:07

Pozdrav.

Hladen odnos, ko ruši vse pred sabo. In se ne ustavlja. Hotela sem ta kontrast.

Tudi pri otroku ni škratek. :)

Hvala za komentar.

lp S.

Zastavica

Lea199

Poslano:
25. 05. 2012 ob 10:28
Spremenjeno:
25. 05. 2012 ob 12:00

Neznosno lepa, dotolkla me je globoko v mehko sredico:)

Moje čestitke:)

Lp, Lea

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
25. 05. 2012 ob 11:45
Spremenjeno:
25. 05. 2012 ob 15:00

Ja, močna primerjava tole z lavo, čeprav nasprotno, spreletavanje  hladu. Pesem, ki v nas zbuja raznovrstne asociacije. Odraža zvedanje, da ko odrastemo, nismo več varni pred, tako kot praviš, Tea, pred nelepostjo "ne nedolžnosti" ...

Majčkeno bi popravila besedni red, da ne bi bilo skladenjsko dvoumno, oziroma pomanjkljivo-

 

včasih izbruhne

nekaj podobno hladnega

odnosu nemirne lave

 

včasih izbruhne

nekaj  hladnega

 podobno (podobnega) odnosu nemirne lave

 

?

 Kaj meniš

 

Lp, lidija

Zastavica

Poslano:
25. 05. 2012 ob 12:01
Spremenjeno:
25. 05. 2012 ob 14:54

Evo, razpredla. :)

Hvala Lea in Lidija!

lp S.

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
25. 05. 2012 ob 17:33

Malo temna tale, a ne...?

Včasih je pač tako.

V glavnerm pa kr nekak guramo, al kk? ;))

Resno: v bistvu je malo "kritike" že znotraj zgornjega nagovora. Namreč: zdi se, da je stanje samo včasih takšno, ki "iztisne" pesem, po drugi strani pa je teh "včasih" neprimerno več, kot je na prvi pogled videti. Skoraj ves čas?

Malo me mučita še naslov in druga oseba. Ne razumem namreč točno, zakaj si jo dala "na distanco" tako močno, da je postala "ona". Zadnjič, pri tisti Andrejkini pesmi o stolu, je bila ta "ona" (vsaj zame) nedvoumna in nujna. Tukaj pa ne vem čisto. Ampak, Tea, samo "na glas" razmišljam in se mi zaradi "temine", ki mi v tem času čisto osebno ne sede, zdi dobra pesem.  lpp 

 

Zastavica

Poslano:
25. 05. 2012 ob 23:02

Včasih.

Samo vprašanje.

Kdo je ona?

lp S.

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
26. 05. 2012 ob 07:06

Ta lirski subjekt v drugi osebi, "ona" v resnici deluje nekoliko z distance, kar v pesem prinese neprizadetost. Vsaj navidez. Res pa je, ko sem si pesem prebral "prevedeno" v prvo osebo, je zvenela nekoliko preveč svetoboljno, če ne stereotipno. Vsekakor je v drugi osebi boljše, kot v prvi. Namig je pa sledil po Andrejkini pesmi iz ciklusa Disonance, kjer se fino pokaže učinek prve in druge osebe... in to je bil vtis, pod katerim sem razmišljal o tej plasti te tvoje zelo dobre tvoje pesmi.

lpP 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka


Napisal/a: https://www.pesem.si/serigala

Pesmi

  • 25. 05. 2012 ob 00:33
  • Prebrano 1260 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 746.92
  • Število ocen: 18

Zastavica