Ne trkaj vame, revica,

pusti me spati.

Kapljaš v razpoko,

duši te strah.

Mežé

vidim tvojo negotovost – kot bi imela oči.

Prepusti se, pojdi,

pljuskni med stare znance,

razdelite si kruh.

Slepa si, dokler si v mraku,

odgrni težke zavese,

samo zdi se da so krvave.

Ne objemaj prividov,

spomni se, tam v brezčasju nisi prvič.

Ne trkaj vame, revica

in ne stiskaj se ob moj nasmeh.

Moja svetloba ni tista,

ki spere podobe grozot,

lahko ti le posvetim do prve zarje.

Potem poišči ptico – ona bo našla tebe.

Oprimi se perja in ne skrbi,

če bo čutiti kot pesek,

res bo pesek, če boš tako mislila.

Ne trkaj vame, revica,

misli o morju,

naj te pesek pelje na obalo.

Tam uzreš sij,

ki prežene strah.

Misli o morju,

misli o domu, srečnica.

Milan Novak